V Bišu od 1876 leta ...

Ustanovitev prostovoljnega gasilskega društva Biš je zavita v tančico pozabe. Kronika društva se je skozi dolga leta izgubila, ali leži pozabljena na katerem podstrešju. Najstarejši zapis o delu društva prinaša časopis SLOVENSKI GOSPODAR, 22. 03. 1906 leta, vendar o tem več kasneje. Vir ki opredeljuje čas, osebe in ustanovitev društva pa je Knjiga zapisnikov, kjer je v opisu dogajanj za leto 1959 zapisan govor tedanjega predsednika ob otvoritvi gasilskega doma. Iz zapisa je mogoče ugotoviti, da je v tistem času kronika še obstajala.

Ustanavljanje gasilskih društev, oziroma takratnih požarnih bramb je potekalo na dva načina. Nekatera društva so bila ustanovljena po večjih požarih, ko so ljudje začutili potrebo po varovanju pred  požari, ali pa so bili pobudniki posamezniki, ki so v teh društvih videli možnost za družabno življenje nekega kraja združeno s koristnim poslanstvom. V Gradcu je v tistem času živel najznamenitejši bišanec, mož, ki je deloval na najrazličnejših področjih, je bil slovničar, zbiralec ljudskih pesmi, narodni buditelj, profesor in duhovnik dr. Jožef MURŠEC-Živkov. Vse življenje je tudi moralno in denarno podpiral in vzpodbujal razvoj domačega kraja. Pomagal je šoli, cerkvi in ustanovil knjižnico v Trnovski vasi. Leta 1876 je v pismu, ki sicer ni ohranjeno, bratrancu Martinu MURŠECU, ki je živel na Živkovi domačiji, naj zbere nekaj mož in naj ustanovijo požarno brambo Biš. Željo je podkrepil tudi denarno, saj je za začetek primaknil 50 goldinarjev. Martinu Muršcu so se pridružili: tedanji župan v Bišu Jožef POLANEC-Tomažekov, Martin ŠALAMUN-Županov in Jakob ŠALAMUN-Na njivah. Navedeni možje so sestavljali tudi prvi društveni odbor. Že v prvem letu so zbrali 867 goldinarjev in v Ljubljani, pri tovarnarju Samassi, za 650 goldinarjev kupili prevozno ročno brizgalno, ki je še danes ohranjena. Ustanovni zapisnik ali drugi dokumenti iz tega časa niso ohranjeni, vendar lahko upravičeno, glede na poznejše zapise in dokumentirane obletnice društva, leto 1876 štejemo kot rojstno leto Gasilskega društva Biš. Je štirinajsto najstarejše društvo v Sloveniji, nastalo pa je v do tedaj najmanjšem kraju, saj je Biš takrat štel 53 gospodinjstev.

Deset let po ustanovitvi, v letu 1886, je društvo štelo 30 rednih in 5 podpornih članov. Imeli so že ustrezno orodje, ki so ga hranili v orodišču, ki so ga zgradili na mestu, kjer še danes stoji gasilski dom.

Primerjava dosegljivih podatkov o najstarejših društvih v Sloveniji kaže, da je bila to ena prvih stavb, namenjenih gasilski dejavnosti, saj so druga tedanja društva opremo hranila pri posameznih članih ( v Ptuju so gasilski dom zgradili 1889 leta). Društvo je v tem času in še nekaj let delovalo pod okriljem in pokroviteljstvom tedanje občine Biš.

Trideset let po ustanovitvi, 1906 leta dobi društvo svoj žig in se organizacijsko loči od občine. Istega leta je društvo spremenilo tudi poveljevanje. Tako kot drugi so tudi tu poveljevali v nemščini, ki je bila uradni jezik. Prehod na slovensko poveljevanje je  v primerjavi z drugimi tedanjimi društvi dokaj pozen. Vzrok je verjetno v tem, da v društvu ni bilo narodnostnih nasprotij, saj so člani bili Slovenci in posebnih raznarodovalnih pritiskov ni bilo čutiti. Drugje po Sloveniji, še posebej v severozahodnem delu je bilo drugače, saj so bili nemški vplivi izredno močni ponekod še po prvi svetovni vojni. Poročevalev je v Slovenskem gospodarju, 22. marca 1906 leta zapisal, da "se je vršil pripravljalni shod za ustanovitev gasilskega društva s slovenskim poveljnim jezikom, 11. tega meseca v gostilni gospoda Gomzija". Izvolili so tudi odbor in sicer je bil Ignac GOMZI izvoljen za načelnika, tajnik je postal učitelj Janez REICH, odborniki pa Janez LUBEC, tedanji župan v Bišu, Jožef MURKO iz Biša in Franc KOCMUT iz Trnovske vasi.

Na tem zboru so bili prisotni tudi gostje, dr. Lev KREFT, načelnik gasilskega društva S. Jurij in načelnik društva Okoslavci Franc DOMAJNKO.

Viri, ki bi poročali o delu društva v desetletju pred prvo svetovno vojno, so skopi. Kronist je kasneje zapisal, da društvo v času vojne ni bilo aktivno, čemu je botroval odhod mož in fantov na fronto. Veliko se jih ni vrnilo, nekaj tedanjih članov, kot so Ignac ČEH in Franc MURŠEC, pa je sodelovalo v bojih za severno mejo, kot borci generala Maistra.

Z ustanovitvijo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1. decembra 1918, je bilo reorganizirano tudi gasilstvo. Zastopniki Slovenske deželne zveze na Krajnskem, Krajnske deželne zveze in Zveze slovenskih požarnih bramb na Spodnjem Štajerskem so 1. junija 1919 ustanovili Jugoslovansko gasilsko zvezo v Ljubljani. Kdaj je Prostovoljno gasilsko društvo Biš sprejelo pravila in bilo sprejeto v Mariborsko župo, ne vemo. Leta 1926 je društvo praznovalo petdesetletnico obstoja. v letu 1927 je društvo štelo 40 aktivnih članov, ki so leto kasneje, s prispevki velikega župana, posojilnice sv. Bofenk in občine Gočova, kupili čelade. Zapis priča, da je društvo delovalo po pravilih Jugoslovanske zveze Ljubljana in organizacijsko spadalo v Mariborsko župo - levi breg. Ker je sušenje lanenih cevi predstavljalo velik problem po vsakem požaru ali vajah so 1928 leta ob orodišču zgradili lesen stolp za sušenje cevi. to zemljišče je gasilcem odstopil Anton Lovrenčič, tedanji kovač v Bišu.

V letu 1933 se je društvo preimenovalo v Gasilsko četo Biš, saj društev diktatura kralja Aleksandra ni dovoljevala. Deset let kasneje so kupili prvo motorno brizgalno znamke ILO. To je bil za gasilce velik napredek, saj so do takrat požare gasili z ročno, vprežno brizgalno. Boter brizgalni je bil Konrad MURŠEC-Šolkov. Desetletje pred drugo svetovno vojno pomeni enega vrhuncev v delovanju društva. Vojna je delovanje prekinila. večina fantov in mlajših mož je bilo vpoklicanih v nemško vojsko, tisti starejši pa so le vzdrževali opremo in gasili požare v svojem okolišu. društveno življenje je v celoti zamrlo.

takoj po koncu vojne, je oživel tudi gasilski dom, oziroma prostor pred njim. Gasilska četa se je okrepila z mladimi in v letu 1946 so, po navodilih Okrajne gasilske zveze Ptuj že pridno vadili. Leta 1949 je bilo v matično knjigo vpisanih 18 aktivnih članic in 25 članov ter 29 podpornih članov. Tega leta sta društvo vodila predsednik Franc KRAJNC in poveljnik Alojz ŠALAMUN. Zelo aktivne so bile članice, ki so z vajo s sekiricami avgusta tega leta nastopale v Sv. Trojici.

Starejši Bišanci še se spomnijo živahnih nedeljskih popoldnevov pred starim orodiščem. V evidenci požarov lahko preberemo zapis tedanjega poveljnika Janka MURKA.

V letih 1953-54 je društvo dobilo prve podčastnike. Gasilsko šolo v Medvodah so uspešno končali: Stanko Muršec, Alojz Šalamun, Martin Muršec, Jože Čeh, Antonija ČUČEK, por. Muršec in Marija  Vesenjak, por. Murko, v Ptuju pa Janko Murko.

Prvi avtomobil je društvo kupilo 1956 leta in sicer rabljen kamion od podjetja DELTA Ptuj. tovornjak je kolar Tašner predelal za prevoz orodja in moštva. V teh letih je društvo dobilo tudi električno sireno, ki se je dolga leta oglašala s strehe Čučkovega mlina.

Orodišče, zgrajeno davnega 1886 leta, je postalo pretesno. Na občnem zboru, 1958 leta, je tedanji predsednik in starosta bišečkih gasilcev, Vinko Šalamun predlagal, da zgradijo novi gasilski dom. Slovesna otvoritev novega doma je bila že 16. avgusta naslednje leto, ko so slovesno razvili tudi prapor društva. Boter praporu je bil Alojz Šalamun iz Gočove.

85-letnico je društvo slovesno praznovalo 13. avgusta 1961 leta s kresovanjem na predvečer, budnico, slovesno sejo, vajami in seveda s prosto zabavo, kot navaja zapisnik.

Po letu 1962 nastopi v društvu kriza. Veliko mladih članov se je v tem času odselilo v Ptuj ali drugam, odšli so tudi na delo v tujino. Vodstva so se pogosto menjavala, kljub temu pa delo v celoti nikoli ni zamrlo. Ob osipu članstva se je društvo ves čas spopadalo tudi s denarnimi težavami, saj so opeko za dom, zgrajen 1959 leta, plačali komaj v letu 1970. Kljub velikim težavam, so naslednje leto kupili rabljeno orodno vozilo in 1973 leta še rabljeno avtocisterno. Pripravili so tudi nekaj odmevnih prireditev in sicer so kot skupina sodelovali na pustnem karnevalu v Ptuju, naslednje leto pa v kraju, prav tako za pusta pripravili "borovo gostuvanje".

V letu 1976 je društvo, čeprav oslabljeno, praznovalo 100-letnico obstoja. Praznovanje je bilo združeno z Dnevom gasilca tedanje občine Ptuj.

V začetku leta 1977 so dobili, dolgo pričakovano motorno brizgalno ROSENBAUER. Stara črpalka ILO iz leta 1938 je bila večkrat pokvarjena, vendar njen črpalni del služi za vaje še danes.

Ob koncu 70-tih let se je društvu pridružilo nekaj mladih članov, ki so se zagnano lotili dela. Že 1980 leta so kupili novo avtocisterno TAM T 11.

Predsednik društva je postal Alojz Fekonja, ki je bil potem več kot desetletje gonilna sila društva. Nastopil je čas ponovnega vzpona in uspešnega dela v društvu. Tedanji poveljnik  Ivo Dvoršek je zbral članice in po več kot dvajsetih letih so se gasilci iz Biša ponovno udeležili gasilskih tekmovanj.

Novo orodno vozilo so kupili v letu 1982.

Na občnem zboru, leta 1984 so sprejeli sklep o gradnji novega gasilskega doma. Slovesno so ga odprli 17. julija 1989.

V 80-tih letih so pionirke, pionirji, mladinke, mladinci, članice in člani dosegali zavidljive rezultate na gasilskih tekmovanjih doma in na tujem. Omeniti seveda velja desetino članic, ki so prekrižale Slovenijo in Avstrijo in bile nekaj let s svojo zavzetostjo in delavnosrjo vzor drugim gasilcem. Delo na tekmovalnem področju pa so, v tem času, kronali starejši pionirji, ko so na republiškem tekmovanju za Memorial Matevža Haceta v Kamniku osvojili prvo mesto in tako postali republiški prvaki. Seveda je ob članicah in članih tudi ta desetina uspešno nastopala na tekmovanjih doma in na tujem.

Menjava vodstva, ko sta dotedanjega predsednika Alojza Fekonja in poveljnika Danila Muršeca zamenjala Manfred Jakop in Andrej Arnuga, ni bistveno vplivala na delo v društvu. Od 1995 leta je operativa Gasilskega društva Biš bogatejša za sodobno avticisterno TAM T 11 s 4500 litri vode in ustrezno tehniko, kamor spada tudi visoki tlak.

V drugo stoletje obstoja je društvo že stopilo kot dobro organizirano, ustrezno opremljeno in strokovno podkovano in v vsakem trenutku zagotavlja ustrezno požarno varnost.

Danes Gasilsko društvo Biš sestavlja 64-članic, 116 članov in 54 mladink in mladincev, od tega 3 višji častniki, 7 častnikov, 22 podčastnikov, 56 gasilcev in 16 strojnikov ter 7 mentorjev.